Med
sencami naše krajevne zgodovine je še toliko neodkritih
odtenkov, ki bi morali zasluženo priti čimprej na dan. To
velja predvsem za tisto ljudsko bogastvo, ki ga večkrat
zanemarjamo ali celo podcenjujemo, češ da je manj pomembno.
In vendar imajo vse naše vasi v sebi toliko tega bogastva,
saj se je nekoč vaški človek izražal z vso svojo
skromnostjo in preprostostjo. Zanj je bilo važno orodje,
obleka, hrana, razni manjši ali večji cerkveni prazniki,
tista vaška vsakdanjost, ki razlikuje eno vas od druge in
prav zato dobiva svojo edinstvenost, ki je neponovljiva.
Vsemu temu je bil naš prednik sposoben dati poseben pečat
in to lahko odkriva le pozoren domačin, ki je nekako
poklican, da spravi na dan to krajevno lepoto. Ta izdaja
potrjuje, da se je takega dela lotila Romilda Smotlak v
svoji rojstni vasi, ko je prisluhnila nekemu notranjemu
glasu, ki nas opozarja: glej, prisluhni, opazuj in beleži!
Menda je sedanja doba nekakšna prelomnica: danes namreč
skušamo spraviti na papir našo preteklost, dokler imamo še
neko vez, saj bo jutri lahko že prepozno. Opaža se že neka
oddaljenost od tega, kar je bilo nekoč. Nočemo oživljati
nekdanjosti, ker je to nemogoče in obenem nesmiselno,
želimo pa, da je zapisano, saj velja stari pregovor: Kar ni
napisano, ni obstajalo. In kako še je obstajala naša
preteklost!!! Sedaj je torej naša dolžnost, da vse to
ohranimo za zgodovino, za kulturo, za tiste, ki bodo prišli
za nami. Zato ima ta izdaja svojo pomembnost in velja za
spodbudo, da bi se v vsaki vasi našel domačin, ki bi se
lotil podobnega dela. Kultura z veliko začetnico je namreč
sestavljena iz tolikih kultur z malo začetnico! da bi se v
vsaki vasi našel domačin, ki bi se lotil podobnega dela.
Kultura z veliko začetnico je namreč sestavljena iz tolikih
kultur z malo začetnico!
Iz
uvoda:
Večina
ljudi vidi v ljudski noši samo folklorno zanimivost. Za
nas, zamejske Slovence, pa ni le to. Ljudska noša je
predvsem dokaz naše narodne identitete, naše prisotnosti na
tem ozemlju. Obenem je tudi simbol boja naših prednikov,
boja za samobitnost in uveljavitev. Nošo so oblekli ob
vsaki pomembnejši priložnosti. Že od daleč so jih po njej
lahko prepoznali, kdo so in od kod prihajajo. Po drugi
svetovni vojni so domačini, v želji po novem in sodobnejšem
pohištvu, uničili ali prodali mnogo starih skrinj in
predmetov, ki so jih sicer spominjali na stare čase. Skupaj
s skrinjami so žal zavrgli tudi marsikatero nošo. V želji,
da bi odkrili in ohranili za naše potomce čim več ljudskega
blaga, smo se pri Prosvetnem društvu Mačkolje odločili, da
izvedemo v vasi raziskavo o domači ljudski noši. Obiskala
sem starejše domačine iz različnih družin in se z njimi
razgovarjala. Nekatere pogovore sem posnela na
magnetofonski trak. Opis noše, ki so ga nudili glavni
informatorji, sem pustila ločeno, ostale podatke pa sem
strnila v povzetek, ki je podan na koncu. Z delom sem
začela spomladi 1983, končala pa 3. novembra 1985, ko je
bila v dvorani srenjske hiše v Mačkoljah predstavitev vaške
ljudske noše in razstava starih ogrinjal, krponov. V vasi
sem našla šest rokavov, ki so del noše, del spodnjega
kamižota, šestnajst krponov, eno turško ruto, dve naglavni
ruti in staro sliko dveh domačink v noši. (...) Kasneje sem
našla še dekliški jopič in dva rokava. Iz vsakega od
odkritih delov noše dihata ljubezen in zavzetost, ki so ju
naše prednice vpletle med šive in čipke.
Z
izdajo te publikacije želim vzpodbuditi mačkoljanske žene
in dekleta, da bi nošo vzljubile in se odločile, da si jo
tudi same sešijejo. Nošo moraš ljubiti; le tedaj jo s
ponosom oblečeš.
