nosa150c
Med sencami naše krajevne zgodovine je še toliko neodkritih odtenkov, ki bi morali zasluženo priti čimprej na dan. To velja predvsem za tisto ljudsko bogastvo, ki ga večkrat zanemarjamo ali celo podcenjujemo, češ da je manj pomembno. In vendar imajo vse naše vasi v sebi toliko tega bogastva, saj se je nekoč vaški človek izražal z vso svojo skromnostjo in preprostostjo. Zanj je bilo važno orodje, obleka, hrana, razni manjši ali večji cerkveni prazniki, tista vaška vsakdanjost, ki razlikuje eno vas od druge in prav zato dobiva svojo edinstvenost, ki je neponovljiva. Vsemu temu je bil naš prednik sposoben dati poseben pečat in to lahko odkriva le pozoren domačin, ki je nekako poklican, da spravi na dan to krajevno lepoto. Ta izdaja potrjuje, da se je takega dela lotila Romilda Smotlak v svoji rojstni vasi, ko je prisluhnila nekemu notranjemu glasu, ki nas opozarja: glej, prisluhni, opazuj in beleži! Menda je sedanja doba nekakšna prelomnica: danes namreč skušamo spraviti na papir našo preteklost, dokler imamo še neko vez, saj bo jutri lahko že prepozno. Opaža se že neka oddaljenost od tega, kar je bilo nekoč. Nočemo oživljati nekdanjosti, ker je to nemogoče in obenem nesmiselno, želimo pa, da je zapisano, saj velja stari pregovor: Kar ni napisano, ni obstajalo. In kako še je obstajala naša preteklost!!! Sedaj je torej naša dolžnost, da vse to ohranimo za zgodovino, za kulturo, za tiste, ki bodo prišli za nami. Zato ima ta izdaja svojo pomembnost in velja za spodbudo, da bi se v vsaki vasi našel domačin, ki bi se lotil podobnega dela. Kultura z veliko začetnico je namreč sestavljena iz tolikih kultur z malo začetnico!

Iz uvoda:
Večina ljudi vidi v ljudski noši samo folklorno zanimivost. Za nas, zamejske Slovence, pa ni le to. Ljudska noša je predvsem dokaz naše narodne identitete, naše prisotnosti na tem ozemlju. Obenem je tudi simbol boja naših prednikov, boja za samobitnost in uveljavitev. Nošo so oblekli ob vsaki pomembnejši priložnosti. Že od daleč so jih po njej lahko prepoznali, kdo so in od kod prihajajo. Po drugi svetovni vojni so domačini, v želji po novem in sodobnejšem pohištvu, uničili ali prodali mnogo starih skrinj in predmetov, ki so jih sicer spominjali na stare čase. Skupaj s skrinjami so žal zavrgli tudi marsikatero nošo. V želji, da bi odkrili in ohranili za naše potomce čim več ljudskega blaga, smo se pri Prosvetnem društvu Mačkolje odločili, da izvedemo v vasi raziskavo o domači ljudski noši. Obiskala sem starejše domačine iz različnih družin in se z njimi razgovarjala. Nekatere pogovore sem posnela na magnetofonski trak. Opis noše, ki so ga nudili glavni informatorji, sem pustila ločeno, ostale podatke pa sem strnila v povzetek, ki je podan na koncu. Z delom sem začela spomladi 1983, končala pa 3. novembra 1985, ko je bila v dvorani srenjske hiše v Mačkoljah predstavitev vaške ljudske noše in razstava starih ogrinjal, krponov. V vasi sem našla šest rokavov, ki so del noše, del spodnjega kamižota, šestnajst krponov, eno turško ruto, dve naglavni ruti in staro sliko dveh domačink v noši. (...) Kasneje sem našla še dekliški jopič in dva rokava. Iz vsakega od odkritih delov noše dihata ljubezen in zavzetost, ki so ju naše prednice vpletle med šive in čipke.
Z izdajo te publikacije želim vzpodbuditi mačkoljanske žene in dekleta, da bi nošo vzljubile in se odločile, da si jo tudi same sešijejo. Nošo moraš ljubiti; le tedaj jo s ponosom oblečeš.