Nastanek vasi Mačkolje
Nastanek
vasi je povezan z zadnjimi stoletji srednjega veka. Naselje
je nastalo na pobočju tudi zaradi dejstva, ker je bil
nižinski svet pod vasjo še močviren. (O
tem zgovorno pričajo ledinska imena:
Močvere, Kolombar - pristan za čolne - in več nazivov Breg.
Nadaljna zgodovina vasi odraža avstrijsko-beneško
tekmovanje za nadoblast v Istri, kajti meja med obema
gospostvoma je potekala skozi vas; hiše južno od "Ulica"
(gornji del vasi) so bile pod Benečani, medtem ko je bila
"Ulica" avstrijska. Mejo navaja tudi urbar iz leta 1579, ki
omenja halbdorf Mazcholia". Padec Benetk leta 1797 in
Campoformijski mir med Napoleonom in Avstrijo zapečati
nadaljno usodo Beneške republike, ki za vedno izgine s
političnega zemljevida ni odpravil prejšnje delitve in
vaški predel "Ulica" ostane vezan na Prebeneg in posredno
Dolino.
Pomemben spomenik iz tega časa je razmejitveni kamen med
srenjami (troploskovna apnenčasta prizma) z vklesanimi le
slovenskimi imeni treh vasi;
Dolina - Prebeneg - Mačkolje.
Priimki
in imena
prvotnih prebivalcev, o katerih imamo podatke, kažejo na
slovenski oziroma slovanski izvor (n.pr. Barut, Smotlak
itd.). Nekateri ohranjeni vaški priimki pa ne dajejo
videza, da so slovenskega izvora. V tem primeru gre
verjetno za tedanje redke doseljence iz Furlanije in
bližnjih področij pod Beneško republiko, katerih potomci so
se povsem poslovenili. Med zgodovinsko najvažnejše zgradbe
v vasi je šteti nedvomno cerkev. Prve vesti o njej izhajajo
iz leta 1337, katera je bila posvečena sv. Hieronimu. V
koženici (pergamentu), ki jo hrani župnijski arhiv v Ospu,
piše, da je tržaški škof Marenzi, (baron Harensfeld)
posvetil sedanjo cerkev 7. februarja 1658 v čast sv. Rufu
ter naj bi v glavni oltar dal vzidati ostanke sv. Socerba,
sv. Justa, sv. Jerneja in drugih svetnikov. Da se je v
cerkvenih obredih že zgodaj uveljavil slovenski jezik, nam
pove podatek iz omenjenega župnjiskega arhiva za leto 1716,
ko je izrecno napisano, da na cvetno nedeljo poje
Kristusovo trpljenje v narodnem, to je v slovenskem jeziku.
Izvor imena vasi Mačkolje
Glede
imena vasi imamo več oblik. V prejšnjih desetletjih se
izmenoma uporabljata dve: Mačkovlje in Mačkolje. V listini
z dne 5.1.1334 se omenja neki Jacopo de Maccogliano, še
istega leta 30.9. pa Carisana. V župnjiskem arhivu v Ospu
srečamo za leto 1610 izraz Mascouglia, leta 1662 Maschoule
in leta 1716 Mazkolie. Ime vasi pa so si vaščani razlagali
tako, da so ljudje v beneškem grbu zamenjali leva z mačko;
italijanski naziv Caresana naj bi izhajal iz besede
caricare- N´nakladati, kar nekako potrjuje lego vasi ob
bregu sedanjih Val-, po katerih je bil tedaj mogoč promet
le po vodi, saj je bila Osapska dolina le podaljšek
Miljskega zaliva. Prav dejstvo, da slovenski naziv izhaja
izpred leta 1420, ko so se Benečani dokončno polastili
posestev oglejskega patriarha, pod katerega so prej
Mačkolje spadale tudi v posvetnem pogledu, spravlja v še
zagonetnjejši položaj razlago lev-mačka. Tudi domneva, da
ime Mačkolje prihaja iz meč-kolje, ki naj bi imela svoj
razlog v nenehnem bojevanju med različnimi oblastniki.
OBDOBJA
FAŠIZMA IN VOJNE
Prihod Italije in obdobje fašističnega jarma
Prvi
požig vasi
Takoj
ob prihodu Italije je bilo jasno, da iredentistična
nestrpnost do slovanskega življa se ni prenehala.
Nasprotno, ta je dobila še krutejše obeležje v porajajočem
se fašizmu, katerega cilj je bil: uničiti slovensko
prebivalstvo na priključenem ozemlju. Komaj so se razpršili
temni oblaki prvega svetovnega spopada že so mračne sile
iredente in fašizma iskale ugodnih trenutkov za uresničitev
svojih uničevalnih ciljev. Parlamentarne volitve v Italiji
15. maja 1921 so omenjene sile izrabile za neposreden napad
na Slovence. Na volitvah so nastopili tudi Slovenci in
Hrvati na priključenem ozemlju Julijske krajine s svojimi
kandidati. To pa ni šo v račun fašističnim krogom, zato so
po vsej Julijski krajini in Istri organizirali posebne
skupine, ki so se premikale od vasi do vasi in na vse
mogoče načine ustrahovale slovenske in hrvaške volivce, da
ne bi volili svojih kandidatov, ampak tiste na italijanski
nacionalni listi. Tako so se na dan volitev fašisti na
kamionih usmerili iz Milj proti Ospu, kjer je bilo volišče.
Na pobudo političnega društva Edinost iz trsta je Jože
Slavec iz Ospa sprožˇil nabiralno akcijo za pomoč
prizadetim zaradi fašističnega nasilja. Nabrali so 4500 lir
in jih podarili trem pogorelcem iz Mačkolj.Upravičeno se
poudarja, da je ob tej priliki ljudska solidarnost prišla
do polnega izraza, utrdila narodno zavest in pripravljenost
na upor. Za obnovo požganih hiš so prizadeti lastniki
dobili gradbeni material iz Jugoslavije. Fašistični bes se
s požigom vasi še ni polegel ter se je s svojo ustrahovalno
politiko nadaljeval tako, da so stevilni vaščani bili
aretirani. Zaprli so Marija Tula, Matijo Hrovatina, Ivana
Pasarita, Matijo Križmančiča, Josipa Tula in Josipa
Smotlaka; Matijo Zobina pa so pretepli. Krajši čas sta bila
priprta še Peter Parovel in Ivan Smotlak.
FAŠISTIČNA
RAZNARODOVALNA POLITIKA
Prihod
fašizma na oblast in njegova brutalna diktatura načrtno
uničuje vse, kar je v Italiji naprednega, pri nas pa
osredotoči svoje početje na slovenska društva in ustanove.
Z Gentilejevo reformo (1. oktober 1923) je odpravljen pouk
v slovenskem jeziku v prvem razredu osnovne šole, do leta
1928 pa je bila osnovna šola popolnoma poitalijančena.
Zakon je sicer še predvideval dodatni pouk za slovenski
oziroma hrvaški jezik, toda te točke zakona niso nikjer
izvajali. Taka šola ni dosegla nobenih pomembnih uspehov.
Fašistična vzgoja je bila njen glavni cilj, za njo pa
seveda znanje italijanskega jezika. Slednje je bilo za naše
otroke silno težko, kajti ob prihodu v šolo niso poznali
niti najmanjših osnov italijansčine. Razumljivo pa je, da
je bil mladi rod zaradi tega prikrajšan tudi v znanju
drugih predmetov. Fašistična šolska politika pa s tem ni
bila prizadeta, nasprotno, to je bilo celo v njenem
interesu, saj zanjo je bil naš človek nekaj nižjega in manj
vrednega. Strmela je iz naših otrok napraviti janičarje,
popolnoma vdana Mussoliniju pod geslom: Credere, obbedire,
combattere. Kot drugod, so tudi pri nas otroke od 6. do 8.
leta starosti uvrščali med tako imenovane Figli della Lupa"
od 8. do 14. leta pa so dečke vključili v organizacijo
Balilla", deklice pa v Piccole ltaliane!". S 14. letom so
mladinci postali Avanguardisti", dekleta pa Giovani
ltaliane". Leta 1927 so bila razpuščena vsa politična,
gospodarska in kulturna in športna društva Slovencev in
Hrvatov pod Italijo. To je bilo sklenjeno na konferenci
obmejnih pokrajinskih fašstičnih tajnikov 12. junija 1927 v
Trstu in 6. julija istega leta v Rimu, obenem ukinejo
materinsčino v zadnjih razredih osnovnih šol ter prepovedo
nadaljnje izhajanje slovenskega časopisja. Za prepovedana
društva in ustanove se predvideva zaplemba njihove imovine,
katera preide v last fašističnih organizacij. Ob tej
priliki je bilo razpuščeno Bralno in pevsko društvo
Primorsko.
Ljudje nekdaj
V
vasi je bila močno razvita živinoreja, zlasti govedoreja in
ovčereja (podatki iz leta 1875 navajajo: 35 oslov, 68
govedi, 160 ovac in 24 prašičev). Pa tudi poljedelstvo,
sadjarstvo in vinogradništvo je pomenilo važen vir
dohodkov. Kljub borni zemlji in skromnim pridelkom so naši
predniki del teh pridelkov prodajali v Trst in Milje.
Nosile so jih žene in dekleta v težkih plenirjih in
fagotih. Zelo razširjena je bila tudi peka kruha za tržaški
trg.
Alojz Kocjančič,
pesnik severne Istre, jih tako opisuje:
”Ob
zori, ko so skozi vas hitele
Razgretih
lic upehane Šavrinke,
Jerbase
kruha tvoje domačinke
Urno
za v Trst na glavo so zadele.”
Dolina pod vasjo ("Vale") je bila v prejšnjih stolet|jih
malo pomembna za kmetijstvo, saj je osapska Reka s
poplavami onemogočala sleherno obliko obdelave. Ravnina je
bila poraščena s topoli, vrbami, bičevjem in pogostoma
preplavljena z vodo. Regulacijo Reke je leta 1909
izposloval deželni poslanec v deželnem zboru v Poreću in
osapski župnik Josip Kompare. Leta 1913 pa osnujejo
vaščani
Vodno zadrugo za vzdrževanje regulacijskih in gradbenih
del
omenjenega vodnega toka. Do leta 1825 je edina pot od Oreha
proti Ospu potekala po današnjem kolovozu Pod gozdom. Tedaj
pa so zgradili novo in primernejšo pot za vozovni promet
neposredno pod vasjo. Narodno prebujenje, ki je v drugi
polovici prejšnjega stoletja zajelo slovenski živelj na
vsem njegovem ozemlju, se je širilo tudi v tržaško okolico.
Dolinski tabor leta 1878 |e ostal udeležencem v neizbrisnem
spominu. O njem so radi pripovedovali svojim potomcem in še
danes živi v ljudskem izročilu kot dogodek na katerega so
zelo ponosni. Prebujena nacionalna zavest in spoznanje, da
morajo svoje pravice sami postavljati in izbojevati, zgane
iz večstolenega kulturnega mrtvila našega človeka.
Posledica tega je živahna kulturna razgibanost zlasti na
prosvetnem področju. Leta 1898 je bilo ustanovljeno v
vasi
"Bralno in pevsko društvo Primorsko",
sledilo je leta 1909
Izobraževalno društvo.
Tudi gospodarskih problemov niso zanemarjali in je leta
1906 nastalo
Gospodarsko društvo.
V predvojnem času so imeli v vasi še Gospodarsko zadrugo,
ki se je ukvarjala z odkupom vina, katerega so točili v
vaški zadružni gostilni.
Povojno
obdobje
Uradna predaja obnovljenih hiš v Mačkoljah 3. julija 1947.
Župnik Franc Malalan med slovesno blagoslovitvijo, ob njem
tržaški guverner. Istega dne so po vasi razdeljevali letak.
Na njem je navedeno točno število poškodovanij
in ponovno zgrajenih hiš ter drugih objektov.
NEKATERE
POMEMBNE OSEBE OB ZAČETKU 19. STOLETJA
Anton
Smotlak se je rodil 15. maja 1904 kot sin zavednega
socialista Matije, ki je svojo družino vzgajal v naprednem
duhu. Ni slučajno da je njegova hiša bila ena izmed tistih,
ki so jo fašisti požgali leta 1921. Družina si je potem
postavila nov dom v dolini pod vasjo. V njej je večkrat
našel zatočišče vidni predvojni revolucionar
Natal Kolarič,
ki je izpeljal priprave za področno konferenco za oceno
tedanjega političnega in gospodarskega položaja. Konferenca
je bila 6. decembra 1930 v hiši Alojza Primožiča v
Gabrovici in je na njej prisostvoval tudi Anton Smotlak.
Sprejeli so sklep, da je treba organizirati trojke kmečnih
zaupnikov, zlasti, pa okrepiti propagando proti
vključevanju mladine v fašistične
organizacije.
Mačkolje
pod Avstroogrsko in Beneško republiko
Avstrijski
sistem je bil fevdalen,
v katerem je bil kmet vezan na grudo in je prihajal pod
razične gospodarje skupno z zemljo, katero je obdeloval.
Fevdalna bremena so bila težja od tistih, ki jih je nosil
kolon; zahtevala so poleg dajatev v pridelkih in denarju
tudi tlako (neplačano delo na graščakovi zemlji, ki jo je
zemljiški gospod pridržal zase). Bistvena razlika med obema
sistemoma pa je ta, da je bil tlačan v fevdalizmu osebno
nesvoboden, kolon pa osebno svoboden. Listina iz leta 1572
izrecno omenja fevdalno pripadnost gornjih delov vasi
(Decimas quasdam et affictus in monte Sconfitet ab Ecclesia
nostra Tergestina per immemorabile tempus Feudum concedi
solitas N CDI Anno 1572) in v socerbskem urbarju za leto
1579 za Prebeneg se omenja tlačan Crischmann Muchuitsch von
Matschkola, ki dolguje tri krone in en črni pfenig v
nemškem denarju svojemu fevdalnemu gospodarju. Leto 1848 je
po znanih revolucionarnih nemirih v Avstriji prineslo
odpravo fevdalnega reda. Kmet je obdržal zemIjo, ki jo je
dotlej obdeloval.
V
Beneški republiki
in na njenih ozemljih je bil uzakonjen kolonat
(veleposestnik daje v obdelavo svoje zemljišče revnejšemu
kmetu kolonu, dobiva pa v plačilo del pridelkov). Če kolonu
pogoji niso prijali, si je lahko poiskal drugega
veleposestnika, s katerim je sklepal ugodnejšo
pogodbo.